Pepa je stara gospa, ki rada pripoveduje zgodbe o svojem otroštvu. Spomini jo ponesejo v preteklost…

…jutro je še sveže in megleno, a še pred prvimi sončnimi žarki smo pokonci otroci. Mati nam napravi kos kruha in par suhih krhljev sadja v košaro, spijemo skodelico mleka in že ženemo na pašo.
Bose noge tečejo po kamnitih klancih in iščejo mehkobo prve spomladanske trave. Živina je pametna in sama ve, kje je prava ograda.
Tukaj na gmajni je naš svet! Ustvarjamo skrite kotičke, tekmujemo in se igramo. Pastirske igre so preproste in kratke. Starejši otroci določijo pravila, mlajši sledijo. Igramo se s kamenčki, mečemo škrove, spletamo venčke iz cvetja, pojemo, si pripovedujemo zgodbice… Fantje so spretni in izdelujejo piščalke in rogove iz mladega šibja, tekmujejo kdo izmed njih izrezlja lepšo palico. V grmu so se iz jajčk izvalili mladički, gnezdo je polno lačnih kljunčkov. Tudi mi smo že lačni, zato deklice razdelijo skromni prigrizek med vse otroke. Vse je živo, veselimo se in smo srečni…
V vaškem zvoniku slišimo glas zvona. To je znak, da je čas za odhod proti domu. Po kosilu bo šola. Že vidimo učiteljico, ki nas čaka na šolskem vrtu. Komaj čakamo, da ji sporočimo vse novice z gmajne!

Dobrodošli v Pepini zgodbi tudi vi!